Toplotne
izgube zunanjih oken in vrat nastanejo zaradi prehoda toplote skozi
okno (transmisijske izgube) in zaradi
nenadzorovanega pretoka
zraka skozi pripire (konvekcijske izgube.
V nasprotju
s transmisijskimi izgubami, ki jih z
izbiro
ustreznega materiala lahko kar najbolj omejimo, lahko konvekcijske
izgube
zaradi zdravstvenih in gradbeno-fizikalnih razlogov zmanjšamo le do
neke meje:
0,5 do 0,8 kratna izmenjava zraka je
namreč potrebna
zaradi dovoda zraka in odvoda vlage, vonjav in plinov (ogljikovega
dioksida,
radona in drugih škodljivih plinov, ki se sproščajo iz gradbenega
materiala in
opreme, aparatov, čistil itn.). Optimalno izmenjavo zraka v prostoru,
ki
zagotavlja ustrezne bivalne razmere in hkrati ni energetsko potratna,
lahko
dosežemo z nadzorovanim prezračevanjem. Prezračevanje z okni pa ni
takšno in
zato tudi ne najbolj ugodno. Optimalnega pretoka zraka ne moremo
zagotoviti z
izmenjavo zraka skozi pripire, ker njihove
tesnosti
na moremo uravnati, in z občasnim odpiranjem oken. Boljše je
prezračevanje s
posebnimi napravami, ki omogočajo, da se z okolico izmenja le nujno
potrebna
količina zraka. Tesnjenje oken ni pomembno samo zaradi varčevanja z
energijo,
ampak tudi zaradi zaščite pred vročino, vlago, hrupom in prašnimi delci
ter ne
nazadnje pred prepihom. Pri oknih so najbolj kritični stiki med
okenskim krilom
in okvirjem pripire, prav tako pa so
pomembni stiki
med okvirom in zidom ter med krilom in zasteklitvijo.
Sodobna
okna imajo tovarniško vdelano eno ali več tesnil, od katerih zunanje
preprečuje
vdor vode, medtem ko srednje ali notranje zagotavlja zrakotesnost. Za
trajno
tesnost so pomembni predvsem naslednji elementi: kakovost tesnila,
oblika pripire, kakovost okvira, krila in
okovja. Starejša okna
praviloma nimajo tovarniško vgrajenih tesnil, zato je njihova tesnost
nezadostna. Srečamo lahko enojna, vezana in škatlasta okna, ki so od
omenjenih
najboljša, ker se v prostoru med zasteklitvijo hitrost zraka zmanjša, s
tem pa
se zmanjša tudi izmenjava zraka.Izboljšanje tesnosti je še posebej
pomembno
takrat, kadar je površina oken v primerjavi z volumnom prostora velika.
Tesnost
oken lahko preprosto preizkusimo tako, da med krilo in okenski okvir
vstavimo
list papirja. Če ga pri zaprtem oknu z lahkoto izvlečemo, je tesnjenje
slabo.
Preizkus ponovimo na več mestih in več oknih. Preden ta zatesnimo,
moramo
presoditi, ali niso že tako dotrajana, da bi jih bilo pametneje
zamenjati.
Redno jih moramo vzdrževati: poskrbeti za potrebna mizarska popravila
in
barvanje. Paziti moramo, da barve in zaščitnih sredstev ne nanašamo na
tesnilo,
saj mu to praviloma škoduje. Lahko se poškoduje tudi zaradi utrujenosti
materiala ali pa se strga pri odpiranju oziroma čiščenju. Poškodovana
tesnila
lahko zamenjamo sami, popravilo oken in poškodovanega okovja pa je
bolje
prepustiti usposobljenemu strokovnjaku. Pripire
starejših oken lahko zatesnimo na dva načina: s samolepilnimi tesnili
ali s
takimi, ki jih vstavimo v novo urezan utor. Samolepilna se sčasoma
zaradi
vlage, vremenskih in temperaturnih sprememb ter čistilnih sredstev
odlepijo,
medtem ko so tesnila v utoru trajna. Prva otežujejo tudi vzdrževanje
oken in
vrat, saj jih praviloma ne smemo prebarvati ali prelakirati,
torej jih je treba prej odlepiti. Vstavljena tesnila pa lastnik ob
vzdrževanju
preprosto vzame iz utora in jih po opravljenem delu namesti nazaj. Zato
je
vstavljanje v utor boljša rešitev, vendar moramo izvedbo prepustiti
mojstru, ki
ima za to ustrezno orodje. Taka tesnila so prav tako predvidena za
pridobitev
subvencije. Tesnilo je trak s presekom, ki ima običajno obliko
naslednjih črk:
O, P, V, K, D, U, PV, lahko je tudi pravokotno. Narejeno je iz
različnih vrst
umetnega materiala (npr. silikon, EPDM, penjeni EPDM, PVC, penjeni PVC
itn.).
Pomembna lastnost materiala je elastičnost pri visokih in nizkih
temperaturah,
odpornost proti vremenskim vplivom (ozon, sončni žarki, atmosfersko
onesnaženje, svetloba), staranju barvam in čistilom, pregibanju.
Najboljši
material za tesnila je silikon, skoraj enako dober je navadni črni
EPDM.
Penasti EPDM kmalu izgubi elastičnost, tesnila iz penjenega PVC ne
tesnijo
dobro in niso trajna, zato se uporabljajo le za zaščito pred prahom.
Namestimo
jih po celotni dolžini notranje pripire.
Pri dvojnih
oknih zatesnimo praviloma samo notranje okno. Če bi bila tesnost
zunanjega okna
večja od tesnosti notranjega, bi se pozimi na notranji strani zunanjega
stekla
nabiral vodni kondenz. Med zunanjim oknom
in špranjo
med kriloma pri vezanem oknu lahko uporabimo protiprašno
tesnilo.Vratne pripire zatesnimo enako kot
okna ali
pa s posebnimi profili. Če vrata spodaj nimajo praga, zatesnimo špranjo
s
posebnim krtačnim profilom, ki se prilagaja neravnim tlom. Učinkovito
je in
hkrati preprosto za montažo. Zmanjšanje konvekcijskih toplotnih izgub
skozi
okna in vrata je bistveno za zmanjšanje celotnih izgub v stavbi. Njihov
delež
včasih presega delež transmisijskih izgub.
To se
dogaja predvsem pri starejših stavbah z veliko slabo tesnjenih okenskih
površin
(npr. pri objektih, ki so izpostavljeni vetru). Nove stavbe načrtujemo
in
projektiramo tako, da se uporabi čim bolj zrakotesna okna, hkrati pa se
zagotavlja potrebna izmenjava zraka z nadzorovanim prezračevanjem. Pri
obstoječih stavbah z zboljšanjem tesnosti oken in vrat preprosto in
gospodarno
občutna zmanjšamo porabo energije za ogrevanje. Izračunano je, da pri
zmanjšanju izmenjave zraka z 1,2 na 0,7krat na uro prihranimo pri 300 m3
veliki
hiši vsako leto približno 3200 kWh
energije ali
preračunano v kurilno olje približno 320 litrov
olja.
